Spodnji dopis dajem tudi na internetne forume, da čim širši krog državljank in državljanov vidi, kakšen odnos ima naša oblast do ljudi, ki razkrijejo nepravilnosti oz. prijavijo sum koruptivnega kazniva dejanja, kot od njih sicer zahteva država. Kaznuje jih in več let vztrajno šikanira, storilce nepravilnosti pa nagradi!
Me prav zanima, ali bo v tej svobodni, uravnoteženi in medijsko pluralni Sloveniji kakšen neodvisni medij (zlasti »javni« zavod RTV Slovenija) oz. kakšen preiskovalni novinar kaj o tej pereči temi povedal ali napisal (zaenkrat je le Pozareport na: http://www.pozareport.si/?Id=politika&View=novica&novicaID=6069).
Lp,
Peter Golob, univ. dipl. prav.
————
Peter Golob
Ul. Milana Majcna 49a
1000 Ljubljana
GSM: 051/ 240 616
e-pošta: petergol@hotmail.com
Ljubljana, 20.11.2007
1. predsednik vlade g. Janez Janša,
2. minister za notranje zadeve g. Dragutin Mate,
3. minister za pravosodje g. dr. Lovro Šturm,
4. minister za javno upravo g. dr. Gregor Virant,
5. varuhinja človekovih pravic ga. dr. Zdenka Čebašek – Travnik,
6. Komisija za preprečevanje korupcije, predsednik g. Drago Kos,
7. Vrhovno sodišče, predsednik g. Franc Testen,
8. Predstavništvo EK v Sloveniji, vodja ga. Mihela Zupančič,
9. Državni zbor – Odbor za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, podpredsednika g. Srečko Hvauc in g. Davorin Terčon; Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, predsednica ga. Majda Potrata; Odbor za zunanjo politiko, predsednik g. Jožef Jerovšek,
10. parlamentarne stranke,
11. sindikati,
12. mediji…
Zadeva: neučinkovita in neustrezna zaščita prijaviteljev nepravilnosti –
Republika Slovenija krši prevzete mednarodne obveznosti
Spoštovani!
Naslovnikom pošiljam v vednost tri vloge: tožbo vloženo na delovno sodišče zaradi nezakonite razporeditve (priloga 1), tožbo vloženo na upravno sodišče zaradi nezakonitega imenovanja v uradniški naziv (priloga 2) in rokovni predlog vložen na višje delovno sodišče zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (priloga 3). Iz vseh treh vlog je razvidno, da Republika Slovenija v praksi ne izpolnjuje svojih mednarodnopravnih obveznosti, ki jih je prevzela z ratifikacijo Kazenskopravne in Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji ter sprejetjem Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev.
Obrazložitev:
I.
Kazenskopravna konvencija o korupciji v 22. členu določa, da pogodbenica sprejme takšne ukrepe, kot so potrebni za zagotovitev »učinkovite in ustrezne zaščite« za osebe, ki prijavijo kazniva dejanja, opredeljena v skladu z 2. do 14. členom te konvencije (med njimi aktivno in pasivno podkupovanje javnih uslužbencev iz 2. in 3. člena te konvencije), ali drugače sodelujejo s preiskovalnimi organi ali organi pregona ter priče, ki pričajo o teh kaznivih dejanjih.
Civilnopravna konvencija o korupciji v 9. členu določa, da vsaka pogodbenica v svojem notranjem pravu zagotovi »ustrezno zaščito« pred vsakim neupravičenim kaznovanjem zaposlenih, ki imajo razloge za sum korupcije in ki v dobri veri sporočijo svoj sum pristojnim osebam ali organom.
Obe konvenciji je Slovenija nadgradila s sprejetjem Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je prav tako sprejela na pobudo Sveta Evrope, v katerem je v 12. členu (prijava nezakonitega ravnanja) določeno:
»- Javni uslužbenec, ki meni, da se od njega zahteva ravnanje, ki je nezakonito, nepravilno ali neetično in pri katerem gre za delovanje, ki ni v skladu s tem kodeksom, mora to prijaviti v skladu z zakonom.
- Javni uslužbenec mora v skladu z zakonom prijaviti pristojnemu organu, če ugotovi, da drugi javni uslužbenci kršijo ta kodeks.
- Javni uslužbenec, ki je karkoli od navedenega prijavil v skladu z zakonom in meni, da odziv ni sorazmeren z njegovo skrbjo, lahko zadevo pisno prijavi predstojniku ustreznega organa.
- Če zadeve ni mogoče rešiti s postopki in pritožbami, določenimi v predpisih o javni upravi tako, da bo to sprejemljivo za javnega uslužbenca, mora javni uslužbenec izpeljati navodila predstojnika, ki so mu bila dana.
- Javni uslužbenec mora pristojnim organom prijaviti vsak dokaz, navedbo ali sum nezakonitega ali kaznivega dejanja v zvezi z opravljanjem javnih nalog, za katere je izvedel med zaposlitvijo ali v zvezi z njo. Preiskavo o prijavljenih dejstvih opravijo pristojni organi.
- Zagotoviti se mora, da je javni uslužbenec, ki je karkoli od navedenega prijavil iz utemeljenega razloga in v dobri veri, varovan pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje javnih nalog.«
Zakon o javnih uslužbencih (ZJU-UPB3) v 1. odst. 15. člena določa, da mora delodajalec javnega uslužbenca »varovati pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje njegovega dela«.
II.
Kljub zgoraj naštetim pravnim normam, ki na deklarativni ravni ščitijo javne uslužbence, ki prijavijo nezakonito, nepravilno ali neetično ravnanje oz. sume kaznivih dejanj nadrejenih, pa Republika Slovenija javnim uslužbencem v praksi ne zagotavlja ustrezne in učinkovite zaščite, kot se je obvezala z ratifikacijo obeh zgoraj navedenih konvencij Sveta Evrope o korupciji. V Sloveniji so prijavitelji nepravilnosti (ang. whistlerblowers) prepuščeni na milost in nemilost svojim predstojnikom, ki jih pogosto grobo šikanirajo, tudi z razporeditvami na druga delovna mesta ali z odpovedjo delovnega razmerja. Tako so javni uslužbenci, ki opravijo svojo dolžnost iz 12. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev in razkrijejo nepravilnosti, v končni fazi prisiljeni, da pravno zaščito iščejo v dolgotrajnih in dragih sodnih postopkih. Vendar včasih tudi dobljena pravda ni zagotovilo, da se šikaniranje predstojnika ne bo nadaljevalo. Takšno stanje seveda odvrača slovenske javne uslužbence od prijavljanja nepravilnosti, kar ima za posledico nizko stopnjo odkrivanja in pregona koruptivnih kaznivih dejanj v Republiki Sloveniji.
III.
Odbor za notranjo politiko Državnega zbora je že v prejšnji parlamentarni sestavi, ko mu je predsedoval g. Maksimilijan Lavrinc, na moj predlog obravnaval problematiko neučinkovite zaščite prijaviteljev nepravilnosti v Republiki Sloveniji in takratnega direktorja vladinega Urada za preprečevanje korupcije gospoda Boštjana Penka z dopisom št. 102-01/90-4/39 z dne 8.3.2004 prosil, da mu poroča o tej problematiki. V tem dopisu odbor tudi opozarja g. Penka, da »redni pravni postopki, ki so po vašem mnenju še edini možni, če prijavitelja ne zaščiti njegov predstojnik, namreč zaradi svoje dolgotrajnosti ne morejo zagotoviti učinkovitega varstva. Prijavitelj bi moral imeti zaščito zagotovljeno takoj, ko prijavi nezakonito ravnanje, če seveda želimo, da javni uslužbenci to načelo kodeksa izvajajo.« Odbor je uradu tudi priporočil, naj nemudoma predlaga vladi »takojšnje učinkovite ukrepe za zaščito navedenih prijaviteljev«.
Urad je nato na vlado naslovil predlog št. 003-242-41/2002,44 z dne 18.3.2004, v katerem je vlado opozoril, da »se v praksi nemalokrat dogodi, da je javni uslužbenec zaradi opozarjanja na napake in tudi zaradi prijavljanja nezakonitih ravnanj v povezavi z izvajanjem javnih nalog izpostavljen grožnjam, pritiskom in tudi sankcijam« ter da veljavna zakonodaja prijaviteljem ne nudi ustrezne in učinkovite zaščite, saj »javni uslužbenec lahko uveljavlja svoje pravice le v okviru rednih pravnih postopkov, ki pa zaradi dolgotrajnosti po našem mnenju ne zagotavljajo učinkovitega varstva javnih uslužbencev«. Vladi je prelagal, da »ustanovi ad-hoc delovno skupino, v kateri naj bodo predstavniki MP, MNZ in UPK, ki naj pregledajo mednarodne in domače pravne akte, ki govore o zaščiti prijaviteljev korupcije, pripravijo tekst ustreznega akta, ki bo zagotovil njihovo učinkovito zaščito in izvedejo potrebne priprave za uresničitev tega akta«.
Vlada je z dopisom št. 016-03/2001-2 z dne 24.3.2004 poslala to pobudo v obravnavo Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za notranje zadeve. Notranji minister dr. Rado Bohinc, pri katerem je bil dr. Gregor Virant takrat državni sekretar, je to pobudo sicer podprl, vendar se stanje na tem področju vse do danes ni uredilo.
Minister za javno upravo gospod dr. Gregor Virant je kot predstavnik sedanje vlade javno izrazil stališče, da sploh ni potrebna posebna zakonska ureditev, ki bi zagotovila »učinkovito in ustrezno« zaščito prijaviteljev. Mnenja je, da je že s samo ustanovitvijo vladne Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja zagotovljena višja raven zaščite šikaniranih javnih uslužbencev, ker na drugi stopnji ne odloča več predstojnik državnega organa. Vendar način kadrovanja v to komisijo in zlasti praksa odločanja te »vladne« (!) komisije dokazujeta, da ta organ ni tolikanj neodvisen od vlade, da bi v sporu med javnim uslužbencem in ministrom odločal neodvisno in nepristransko. Pravni standard »ustrezne in učinkovite zaščite« zato z ustanovitvijo te komisije nikakor ni izpolnjen. Poskus v smeri zakonske ureditve zaščite prijaviteljev nepravilnosti so predstavljale le nekatere določbe v predlogu zakona o zagotavljanju integritete v javnem sektorju, ki ga je pripravila Komisija za preprečevanje korupcije, vendar ta ni bil sprejet.
Opozoriti je potrebno tudi na dejstvo, da »inšpekcijo za sistem javnih uslužbencev«, ki jo ureja ZJU (v 179. členu in nasl.) in ki naj bi skrbela za zakonito izvajanje določb tega zakona, v praksi predstavlja le ena sama inšpektorica za sistem javnih uslužbencev (!), ki pa se zaradi velikega pripada zadev praktično ne more spopasti s številnimi kršitvami v javnem sektorju. V konkretnem primeru sem inšpektorico go. Dušo Pokeržnik že dne 21.8.2007 pisno pozval, naj na MZZ preveri zakaj ni objavilo dveh katalogov delovnih mest, ki sta prilogi k aktu o sistemizaciji (po veljavni sodni in ustavnosodni praksi ima namreč neobjava za posledico neveljavnost sistemizacije, kar ima za posledico ničnost vseh odločb, ki so izdane na podlagi takšne neveljavne sistemizacije!), vendar mi je inšpektorica odgovorila le, da je edina inšpektorica in da primer še ni prišel na vrsto! Minister za javno upravo g. dr. Gregor Virant in predsednik vlade g. Janez Janša očitno nista zainteresirana, da bi se vzpostavil red na tem področju, saj bi sicer zagotovila ustrezno število inšpektorjev ter ustrezno in učinkovito zakonsko zaščito prijaviteljev nepravilnosti.
IV.
Konkreten dokaz o neustrezni in neučinkoviti oz. zgolj deklarativni zaščiti prijaviteljev nepravilnosti v veljavni zakonodaji pa je moj primer, ki se vleče že šest let in še vedno nima epiloga.
Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel me že od konca leta 2001 šikanira, ker sem, v skladu z 12. členom zgoraj navedenega Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, razkril nezakonitosti v vizumskem poslovanju MZZ in druge nepravilnosti (sum sklepanja fiktivnih pogodb o najemu rezidence v Zagrebu za polovico nižji znesek, protiustavno omejevanje svobode gibanja diplomatom, sum zlorabe službenih telefonov, ipd.). V nezakonito vizumsko poslovanje je bil osebno vpleten tudi sedanji državni sekretar MZZ Andrej Šter, vendar ga ni doletela nobena sankcija. Nasprotno, minister dr. Rupel je kaznoval mene, tako da me je najprej odpoklical iz Zagreba, nato pa mi še odpovedal delovno razmerje.
Višje delovno in socialno sodišče je po šestih letih (!) vendarle pravnomočno razsodilo, da mi je delovno razmerje na MZZ prenehalo nezakonito in v isti sodbi tudi eksplicitno pojasnilo, da me mora MZZ »ponovno prijaviti v diplomatski zbor v Republiki Hrvaški«. MZZ me je zato moralo vzeti nazaj v službo, vendar me še vedno noče vrniti na prejšnje delovno mesto na veleposlaništvu v Zagrebu. Državni sekretar MZZ Andrej Šter, čigar nepravilnosti sem razkril pred šestimi leti, mi je takoj po vrnitvi na delo na MZZ izdal novo razporeditveno odločbo in novo odločbo o imenovanju v naziv, s katerima me ponovno šikanira. Z njima me namreč razporeja drugam, kot bi me moral glede na pojasnilo višjega sodišča, ter v neustrezen (začetniški) naziv, za katerega je predpisanih zgolj 7 mesecev delovnih izkušenj, čeprav jih imam sam že čez 8 let. Takšno ignoriranje pravnomočne sodbe predstavlja grob poseg v sodno vejo oblasti in protizakonito diskriminacijo uradnika zaradi osebnih okoliščin. Zoper obe šikanozni Šterovi odločbi sem zato moral vložiti dve novi tožbi (prilogi 1 in 2), kar dokazuje, da prijavitelji nismo učinkovito in ustrezno zaščiteni, saj niti dobljena pravda ne preprečuje nadaljnjega šikaniranja.
MZZ namreč trdi, da ga obrazložitev pravnomočne sodbe višjega delovnega sodišča opr. št. Pdp 643/2007 z dne 21.6.2007, v kateri je izrecno pojasnjeno, da imam pravico hoditi na delo na Veleposlaništvo RS v Zagrebu in da me mora MZZ ponovno prijaviti v diplomatski zbor na Hrvaškem, sploh ne zavezuje. MZZ neutemeljeno vztraja, da bi se moral predhodno pravnomočno zaključiti delovni spor o moji razporeditvi iz Zagreba v Ljubljano (ta spor se nedopustno vleče že od leta 2002, s čimer mi Republika Slovenija grobo krši pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; priloga 3), čeprav mu je višje delovno sodišče v sodbi lepo pojasnilo, da bi me moralo nemudoma razporediti na veleposlaništvo v Zagrebu na podlagi pravnomočne začasne odredbe z dne 26.2.2002, ki je zadržala moj odpoklic z mesta vicekonzula v Zagrebu.
Zaradi izredne počasnosti delovnega sodstva, ki tovrstnih sporov ne rešuje promptno in prednostno, je torej ministru dr. Dimitriju Ruplu in državnemu sekretarju Andreju Šteru omogočeno, da me že šest let uspešno šikanirata, kar dokazuje, da veljavna zakonodaja ne zagotavlja »ustrezne in učinkovite« zaščite prijaviteljev nepravilnosti.
V.
Po drugi strani pa odgovorni za razkrite in dokazane nepravilnosti sploh niso bili sankcionirani, temveč celo nagrajeni.
Državni sekretar MZZ Andrej Šter je pred 6 leti protipravno zahteval, naj sprejmem v obravnavo vlogi dveh prosilcev za vizum iz BiH, čeprav so konzularna navodila MZZ to izrecno prepovedovala. Za to ravnanje ni bil sankcioniran, temveč ga je sedanja vlada celo imenovala za državnega sekretarja. Takratni vodja Konzularnega sektorja MZZ Andrej Grasselli je zahteval, naj makednonski študentki omogočim bivanje v Sloveniji kar na podlagi vstopnega vizuma, čeprav je to v nasprotju z Zakonom o tujcih, kar je kasneje potrdilo tudi MNZ v dopisu št. 0301-12/02-252/3-2000 z dne 5.12.2001. Za to ravnanje ni bil sankcioniran, temveč ga je sedanja vlada celo imenovala za člana vladne Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (toliko o neodvisnosti in nepristranskosti te komisije!). Oba sta v nasprotju z 12. členom ZUP posegla v samostojnost uradnika pri odločanju v upravnem postopku, kar ima elemente kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja iz 261. čl. KZ.
Da je takšno poseganje v upravno odločanje protizakonito, je ministra dr. Rupla pred leti, v pismu št. 038-01-5/2004-3 z dne 29.1.2004 (priloga 4), opozoril tudi takratni državni sekretar MNZ dr. Gregor Virant, sedaj resorni minister za javno upravo. Nedopustno šikaniranje diplomata je v poslanskem vprašanju ostro kritiziral tudi takratni opozicijski poslanec SDS in strokovnjak za javno upravo dr. Mihael Brejc
(glej http://www.dz-rs.si/index.php?id=94&mandate=3&author=264&o=0&unid=VPP3|7A5E8DA4A6C874AAC1256E380038A322&showdoc=1).
Kljub tako resnim opozorilom dveh tako eminentnih članov vladajoče Slovenske demokratske stranke (SDS), ki sta tudi priznana strokovnjaka za področje javne uprave in upravni postopek, predsednik vlade g. Janez Janša dovoljuje, da me njegov strankarski kolega in osamosvojiteljski prijatelj dr. Dimitrij Rupel in prijatelj Andrej Šter še naprej grobo šikanirata. Dopuščanje takšnega početja s strani predsednika vlade g. Janeza Janše je, ne le protizakonito, temveč tudi izrazito nemoralno in dvolično. Janez Janša se namreč v javnosti sam rad predstavlja kot bivši disident, ki je trpel nasilje prejšnjega režima in končal v zaporu, ker je opozoril na nepravilnosti v JLA. Nerazumljivo je, da lahko taisti človek, ki je bil nekoč sam v vlogi žrtve tovrstnega šikaniranja, sedaj dovoli, da njegov režim z enakimi metodami šikanira druge slovenske državljane, ker so ga dobronamerno opozorili na nepravilnosti. Naši »osamosvojitelji« so po svojih moralno-etičnih normah očitno ostali na nivoju prejšnjega totalitarnega režima, proti kateremu so se borili.
VI.
Z zgoraj opisanim ravnanjem Andreja Štera Republika Slovenija grobo krši svojo notranjo zakonodajo in tudi prevzete mednarodne obveznosti. Šikaniranje javnih uslužbencev oz. prijaviteljev nepravilnosti namreč prepovedujejo, tako 1. odst. 15. člena ZJU in 12. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, kot tudi 22. člen Kazenskopravne in 9. člen Civilnopravne konvencije o korupciji. Še huje je, ker Andrej Šter zavestno ignorira eksplicitno pojasnilo višjega delovnega sodišča v pravnomočni sodbi, da bi me moralo MZZ »ponovno prijaviti v diplomatski zbor v Republiki Hrvaški«. Gre torej za grob napad izvršne na sodno vejo oblasti!
Predsednika vlade g. Janeza Janšo, ministra za notranje zadeve g. Dragutina Mateja, ministra za pravosodje g. dr. Lovra Šturma, ministra za javno upravo g. dr. Gregorja Viranta, predsednika Vrhovnega sodišča g. Franca Testena, varuhinjo človekovih pravic go. dr. Zdenko Čebašek – Travnik, Komisijo za preprečevanje korupcije in pristojna delovna telesa Državnega zbora zato
pozivam,
da v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili nemudoma ukrepajo in zagotovijo, da se zgoraj opisano šikaniranje takoj konča, odgovorni na MZZ pa ustrezno sankcionirajo.
Ostale naslovnike pa pozivam, da na predsednika vlade naslovijo apel, naj prepreči protipravno šikaniranje vseh prijaviteljev nepravilnosti in zagotovi njihovo čim prejšnjo sistemsko zakonsko zaščito, ki naj bo »ustrezna in učinkovita«.
V kolikor boste zgoraj imenovani dopustili, da državni funkcionarji še naprej nekaznovano nadaljujejo s tovrstnimi protipravnimi posegi v upravne postopke in s šikaniranjem uradnikov, ki se takšnemu početju uprejo, bo to pomenilo negacijo pravne države, razkroj sistema javne uprave in razmah politične korupcije. Zamislite si, da bi vsi funkcionarji vsesplošno naročali svojim podrejenim javnim uslužbencem, komu naj izdajo gradbeno dovoljenje in komu ne, komu naj dodelijo državljanstvo in komu ne, komu naj dodelijo subvencijo in komu ne, komu naj izrečejo kazen in komu ne, ipd. ter jih v primeru ugovora, da je takšno poseganje v postopek protipravno, razporedili na drugo delovno mesto ali celo vrgli iz službe!
Spoštovani, čas je že, da začne Republika Slovenija tudi v praksi spoštovati prevzete mednarodne obveznosti iz obeh zgoraj citiranih konvencij Sveta Evrope, odgovornost zgoraj imenovanih pa je, da to nemudoma udejanjijo.
S spoštovanjem,
Peter Golob, univ. dipl. prav.
Priloge:
- tožba zaradi nezakonite razporeditve (priloga 1),
- tožba zaradi nezakonitega imenovanja v uradniški naziv (priloga 2) in
- rokovni predlog zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (priloga 3).