Spoštovani predsednik gospod Borut Pahor,

z velikim presenečenjem in obenem zadovoljstvom ugotavljam, da je bila v medijih (http://www.delo.si/clanek/108202) končno objavljena verbalna nota slovenskega zunanjega ministrstva št. N-25/05 z dne 25.1.2005, na katero sem pred leti tudi sam javno opozoril v medijih in si neuspešno prizadeval jo pridobiti na vpogled, vendar mi je informacijska pooblaščenka gospa Nataša Pirc Musar to preprečila s svojo odločbo št. 021-100/2005/3 z dne 15.2.2006 oz. absurdnim argumentom, da “bi razkritje zahtevanega dokumenta nedvomno povzročilo motnje pri delovanju organa” (navedeni argument je bil absurden zato, ker je skupni mejni prehod Hotiza takrat že obratoval!). Sedaj je jasno, kaj sta tedanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in informacijska pooblaščenka Musarjeva s preprečitvijo vpogleda v noto prikrivala – dokaz, da je Janševa vlada slovensko ozemlje, na katerem leži skupni mejni prehod Sveti Martin na Muri – Hotiza, s formalnopravno zavezujočim aktom bilateralno priznala kot “hrvaški teritorij”.

Tako razkrita vsebina verbalne note št. N-25/2005 pa ima še dodatno, aktualnejšo dimenzijo, ki je pomembna z vidika posledic morebitnega arbitražnega odločanja. V arbitražnem sporazumu ste se namreč v 5. členu poskušali obraniti le pred “enostranskimi” prejudici (“enostranskimi dokumenti ali dejanji katere koli strani po 25. juniju 1991″), nikakor pa ne tudi pred “bilateralno dogovorjenimi” dokumenti in dejanji, kot je zgoraj navedena verbalna nota in iz nje izhajajoči sporazum. Slovenija je v tej noti, kot tudi s kasnejšim delovanjem na terenu, bilateralno oz. sporazumno potrdila, da gre v tem delu za “hrvaško ozemlje”. Zato se ne bo mogla sklicevati na 5. člen arbitražnega sporazuma in bo torej eventualna arbitraža to morala upoštevati pri svoji odločitvi ter sporno ozemlje pri Hotizi dodeliti Hrvaški.

Zunanji minister in Vaši mednarodnopravni strokovnjaki, vključno z javnim uslužbencem dr. Ruplom, so gotovo že dalj časa vedeli za vsebino zgoraj navedene verbalne note, s tem pa tudi za njene posledice oz. vpliv na izid morebitne arbitraže, zato je nerazumljivo, da ste javnosti to noto vse doslej prikrivali in jo objavili šele tik pred referendumom.

Upoštevajoč zgoraj navedena dejstva ima odločitev za arbitražo torej za posledico zavestno izgubo dela državnega ozemlja oz. spornih ozemelj na levem bregu Mure pri Hotizi. V primeru izgube teritorialnega izhoda na odprto morje, pa se Vam bo – če bo Hrvaška grozila ali celo izvajala katero od pravic obalne države iz 21. člena in nasl. UNCLOS na način, da bo de facto ovirala nemoteno plovbo ladij v ali iz Luke Koper ali katero od drugih dosedanjih pravic Slovenije (polaganje kablov, plinovodov, naftovodov, preletov, prevoza jedrskega goriva za JEK, idr.) – lahko očitalo, da ste Slovenijo zavestno spravili v podrejeni položaj. Slednje je kaznivo in lahko zato v prihodnosti tvegate tudi kazenski pregon.

Na koncu bi Vas še pozval, da se skupaj z ostalimi člani Vlade v bodoče izognete škodljivim in neresničnim izjavam, da Slovenija trenutno nima teritorialnega izhoda na odprto morje, da po letu 1991 ni nadzirala Piranskega zaliva preko sredinske črte, ipd. S tovrstnimi izjavami namreč lahko negativno vplivate na izid morebitne arbitraže oz. na rešitev spora o meji.

Z odličnim spoštovanjem,

Peter Golob, univ. dipl. prav., Bruselj

Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel mi ponovno, tokrat preko svojega podrejenega Gregorja Šuca, v Dnevniku dne 22.8.2008 (http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/342288) odgovarja na moje odprto pismo (http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/339149) in ponovno zavaja javnost. Na tem mestu zato posredujem svoj drugi odgovor, v upanju, da bo tudi ta kmalu objavljen v Dnevniku:
————————————————-

Minister dr. Rupel zoper predvolilni program SDS

V Dnevniku dne 22.8.2008 mi na moje odprto pismo, v imenu najinega šefa dr. Rupla, tokrat odgovarja kolega Gregor Šuc (MZZ). Kandidat za poslanca dr. Rupel očitno niti v predvolilnem času ne zmore potrebnega poguma, da bi sam pojasnil svoje »kontra-faktičnosti«, čeprav ta »zavržen sociološki pojav« tako rad očita drugim.

V svojem odgovoru se Šuc zavajajoče sklicuje na odločbo vladne komisije z dne 19.9.2007, čeprav je le-ta še vedno predmet sodne obravnave in sploh ni postala pravnomočna. Seveda tudi Šuc zavestno pozabi na kasnejšo odločbo taiste komisije z dne 11.6.2008, katere ugotovitve najin minister ignorira in posledično krši pravnomočno sodbo. Šuc mi celo sugerira, naj po dveh pravnomočno dobljenih delovnih sporih, po dobljenem upravnem sporu in po ugodilni odločbi vladne komisije, uporabim nadaljnja pravna sredstva. Gre za sprevrženo in cinično pojmovanje pravne države: namesto, da bi minister korektno izvršil izrek pravnomočne sodbe, bi me raje ponovno prepustil počasnim sodnim mlinom.

V mandatu ministra dr. Rupla so razmere v slovenski diplomaciji, zlasti na področju delovnih razmerij, katastrofalne. Inšpektorica za sistem javnih uslužbencev je dne 10.1.2008 ugotovila, da minister ni usklajeval sprememb in dopolnitev akta o sistemizaciji delovnih mest v sindikalnem dialogu s sindikatom, predvsem pa, da tega akta in njegovih sprememb in dopolnitev, vključno s prilogami, ni objavil. Kljub jasni in enotni sodni praksi s tega področja, ki neobjavljene splošne akte delodajalca šteje za neveljavne, vse individualne akte izdane na tej podlagi pa za nične, inšpektorica za sistem javnih uslužbencev ga. Pokeržnik ministru ni naložila izdaje novih odločb. Prav tako, niti inšpektorica, niti predsednik vlade g. Janša, ne ukreneta ničesar, da bi se preprečila nadaljnja oz. odpravila pretekla očitna diskriminacija pri imenovanjih diplomatov v nazive, pri razporeditvah diplomatov v zunanjo službo in pri novih zaposlitvah v diplomaciji. Predsednik vlade, ki kot temelj predvolilnega programa SDS reklamira prav načelo enakih možnosti za vse, dovoljuje svojemu ministru, da to načelo grobo krši in celo napoveduje, da mu bo tudi po volitvah zaupal vodenje istega resorja.

Ob zgoraj navedenem lahko sklepamo, da predsednik vlade g. Janša obljublja stvari, ki jih ne namerava izpolniti, saj podpira člana vlade, ki že sedaj dela v nasprotju s Programom SDS za obdobje 2008-2012. Obljube iz programa SDS, kot so »dosledno spoštovanje pravnega reda«, spoštovanje vrednot, kot so »pravičnost, poštenje in solidarnost«, »integriteta, spoštovanje etičnega kodeksa«, »Pravičnost razumemo kot izhodiščno enakost socialnih in ekonomskih možnosti ter pravno enakost za vsakogar.«, ali celo »Vodenje z zgledom: Predsednik vlade in ministri morajo s svojim zakonitim, poštenim in etičnim ravnanjem dajati zgled vsej državni upravi. Le vlada, ki sama ravna zakonito in etično, lahko zahteva dosledno spoštovanje predpisov tudi od državljanov.«, torej niso mišljene resno. Etični kodeks vlade se že sedaj ne izvaja, zato se tudi v novi vladi očitno ne bo izvajal, saj bodo vladali isti ljudje.

Premier Janša svojega prijatelja kandidira v Ilirski Bistrici, kjer ima SDS visoko zaupanje volilcev. Očitno si želi, da bi njegov prijatelj zagotovo dobil poslanski mandat, zlasti pripadajočo poslansko imuniteto. Tako bo lažje znova zasedel ministrski stolček in še naprej škodil domovini, kot mu je uspelo z noto št. N-25/2005 z dne 25.1.2005, v kateri je sosednji Hrvaški sporočil, da skupni mejni prehod v Hotizi stoji na »hrvaškem teritoriju«. Posledice te note (sporna gradnja mostu čez reko Muro, gradnja ceste do Mirišča, posredovanje oboroženih specialcev, idr.) že poznamo in zagotovo niso v duhu generala Rudolfa Maistra.

Peter Golob, univ. dipl. prav., Ljubljana

Minister dr. Dimitrij Rupel mi preko svojega podrejenega v.d. generalnega sekretarja MZZ Igorja Jukiča (ki je čisto slučajno na dopustu) v Dnevniku dne 8.8.2008 (http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/339321) odgovarja na moje odprto pismo, ki sem mu ga poslal dan prej (http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/339149) in kot je že v navadi za MZZ, zopet grobo zavaja javnost. Na tem mestu zato posredujem svoj odgovor, v upanju, da ga bo kmalu objavil tudi Dnevnik:
———

Minister Rupel in njegova »kontra-faktičnost«

Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel očitno sam nima poguma javno pojasnjevati svoje »kontra-faktičnosti«, čeprav ta zavržni sociološki pojav vehementno javno kritizira. V njegovem imenu mi tako odgovarja v.d. generalnega sekretarja MZZ Jukič, ki mi v odgovoru, objavljenem v Dnevniku dne 8.8.2008, očita navajanje »netočnih in zavajajočih navedb ter nepopolnih informacij«.

V mojem odprtem pismu z dne 7.8.2008 ministra opozarjam, da se sam poslužuje prav tistega zavržnega ravnanja, ki ga očita drugim, t.j. »prepiranja z očitnimi dejstvi«. Zavrača namreč dejstva, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe in iz dokončne odločbe vladne komisije, zlasti ugotovitev, da njegova odločba, s katero me je želel (zaradi mojih opozoril o protizakonitih posegih njegovega prijatelja Andreja Štera v vizumske postopke) kazensko premestiti iz Zagreba v Ljubljano, ni postala dokončna.

Jukič zanika, da bi uslužbenci MZZ izjavili, »da MZZ nekaterih ugotovitev v teh odločbah ne priznava«, hkrati pa potrdi, da sodbe sodišč in odločitve vladne komisije »razumejo drugače«. Pojasnjuje, da vladna komisija ni »odločala« o dokončnosti ministrove razporeditvene odločbe, temveč je bilo vprašanje dokončnosti te odločbe »obravnavano zgolj kot predhodno vprašanje«. Jukič s tem v celoti potrdi mojo trditev, da minister in MZZ nočeta spoštovati »ugotovitve« sodišča in vladne komisije o nedokončnosti ministrove razporeditvene odločbe, ker je ta ugotovitev navedena »zgolj« v obrazložitvi odločb teh dveh organov, ne pa tudi v njunih izrekih.

Jukič trdi, da naj bi mi MZZ »v celoti izplačalo razliko v neto plači, ki bi jo prejemal, če bi delal na veleposlaništvu v Zagrebu«, in se pri tem sklicuje na sodbo z dne 5.10.2007, ki mi je dosodila plačilo te razlike le za obdobje do 9.4.2002. Jukič pri tem zavestno zamolči pojasnilo sodišča na str. 5 iste sodbe, da bo o plačilu razlik plač za obdobje »od 09.04.2002 dalje« odločalo v drugi pravdi. V pravnomočni sodbi z dne 16.2.2007 je bilo o tem tudi odločeno, in sicer v točki 2. izreka, kjer je sodišče ugotovilo, da mi delovno razmerje na MZZ ni prenehalo in da mi mora ministrstvo obračunati in izplačati razlike v plačah za celotno obdobje. Vendar ministru očitno niti ta izrek pravnomočne sodbe ne zadošča in raje še naprej vztraja pri svoji »kontra-faktičnosti«, ne glede na civilnopravne in kazenskopravne posledice tovrstnega ravnanja. Minister noče razumeti, da izreka odločbe ni mogoče samovoljno interpretirati, kot bi šlo za literarno besedilo, temveč tvorita izrek in obrazložitev odločbe medsebojno povezano in nedeljivo celoto.

Iz medijev je znano, da je Ruplov kolega minister Mate brez sodne zmage, v poravnavi, ki jo je sklenil z Bajukovo vlado, prejel od države odškodnino preko 40.000 evrov. V mojem primeru je zunanje ministrstvo pravnomočno izgubilo dve pravdi na delovnem sodišču, eno na upravnem sodišču in en spor pri vladni komisiji za pritožbe iz delovnih razmerij, pa kljub temu minister še vedno noče korektno izvršiti izreka pravnomočne sodbe z dne 16.2.2007 in mi pravilno izplačati razlik v plačah. Zato še enkrat javno sprašujem nekdanjega disidenta, demokrata, zagovornika pravne države in človekovih pravic, g. Janeza Janšo, ali smo pred zakonom res vsi enaki in ali je tovrstno početje člana njegove vlade zanj sprejemljivo.

Peter Golob, univ. dipl. prav., Ljubljana

Spoštovani minister g. dr. Dimitrij Rupel,

Dnevnik

http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/339149

Kolumne – četrtek, 07.08.2008 Tekst: Peter Golob

V 1. členu te pogodbe o zaposlitvi, ki ste jo pripravili na MZZ, se med uvodnimi ugotovitvami sklicujete na odločbo “Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. 10057-304/2008/2 z dne 11. junija 2008″. V tej dokončni odločbi je vladna komisija, kot drugostopenjski organ delodajalca (!), pojasnila, da me pred sedmimi leti, ko sem razkril protizakonito vizumsko poslovanje Vašega prijatelja Andreja Štera, niste zakonito premestili iz Zagreba v notranjo službo v Ljubljano, ker Vaša razporeditvena odločba zaradi napačnega vročanja (ko sem bival v Zagrebu, ste mi namreč vročali v Sloveniji!) ni postala dokončna. Popolnoma identično ugotovitev Vam je pred tem podalo že višje delovno in socialno sodišče v pravnomočni sodbi opr. št. Pdp 643/2007 z dne 21. junija 2007. Prav tako Vam je vladna komisija pojasnila, da je Vaše sklicevanje na “ugotovitve” vrhovnega sodišča, sprejete na podlagi dejanskega stanja, ki se je v ponovljenem postopku na prvi stopnji spremenilo, brezpredmetno. S tem so tudi dokončno ovržene neresnične javne izjave Vašega govorca Bojana Brezigarja o zadevi Golob (Delo, 8. april 2008 in 15. april 2008).

Navkljub jasnim ugotovitvam in pojasnilom vladne komisije, kot drugostopenjskega organa delodajalca, pred tem pa višjega delovnega sodišča v pravnomočni sodbi z dne 21. junija 2007, da nisem bil nikdar premeščen iz Zagreba v Ljubljano, pa v 3. členu pogodbe o zaposlitvi ponovno zapišete diametralno nasprotno “ugotovitev”, tj. da sem “razporejen na delovno mesto št. 142: diplomat 3. ranga v Sektorju za mednarodne organizacije in človekovo varnost v sistemizaciji delovnih mest v Ministrstvu za zunanje zadeve”.

Če sem prav razumel Vaš elaborat “Končati vojno proti dejstvom”, Reporter, 28. julija 2008, ste temu sociološkemu pojavu, ko nekdo ponareja dejstva, rekli “kontra-faktičnost”, ki da je značilna za nedemokratične in nerazvite države, v Sloveniji pa “bujno cveti”. Vaša uslužbenka Katarina Zajc mi je “kontra-faktičnost”, ki se Vam je pripetila v zgoraj citiranem 3. členu pogodbe o zaposlitvi, utemeljila s stališčem MZZ, da zgoraj navedenih ugotovitev sodišča in vladne komisije ne priznavate, ker da so za MZZ zavezujoči le izreki odločb; ker teh ugotovitev v izrekih ni, Vas ne vežejo. Na moje eksplicitno vprašanje, kdo na MZZ je zavzel takšno stališče, mi je pred dvema pričama pojasnila, da je to stališče ministra dr. Dimitrija Rupla, ki je s primerom v celoti seznanjen.

“Kontra-faktičnosti” se torej gre intelektualec, ki ta zavržen pojav, “značilen za nedemokratične in nerazvite države”, glasno kritizira in ki rad uporablja krilatico, kako tatovi kričijo: “Primite tatu!” Spoštovani dr. Rupel, v tem primeru ne gre več zgolj za “kontra-faktičnost”, kot zavržen sociološki pojav, gre za Vaše zavestno nespoštovanje ugotovitev sodišča v pravnomočni sodbi in vladne komisije kot drugostopenjskega organa delodajalca, v njeni dokončni odločbi, kar ima za posledico napačno izvršitev oz. neizvršitev izreka pravnomočne sodbe! Slednje pa predstavlja grob napad na pravno državo in je sankcionirano tudi v kazenski zakonodaji. Presenetljivo je, da Vaš prijatelj g. Janez Janša, bivši disident in demokrat, kot predsednik vlade na to Vaše spodkopavanje pravne države še vedno ne reagira.

Peter Golob, Ljubljana

Odprto pismo predsedniku vlade (v vednost poslano vsem domačim medijem, tujim dopisnikom, predsedniku države, varuhinji ČP, poslancem DZ, ambasadam EU in OECD…)

Ljubljana, 3.6.2008

Spoštovani predsednik gospod Janez Janša,

te dni smo državljani Slovenije skupaj z Vami obeležili 20. obletnico afere JBTZ in se spominjali časov, ko ste Vaše disidentstvo oz. razkritje vsebine tajnih dokumentov takratne JLA plačali z zaporno kaznijo. To Vaše razkritje skritih namer JLA je ljudstvo pozdravilo ter Vas tudi solidarno in javno podprlo, zato ste lahko predčasno zapustili zapor!

Zato me izjemno žalosti in predvsem čudi, da kot nekdanji disident, ki je tudi sam na lastni koži občutil grobost in krivičnost takratnega režima zaradi razkritih nepravilnosti, sedaj, ko ste sami na čelu izvršilne oblasti in ko celo predsedujete skupnosti najrazvitejših svetovnih demokracij, Evropski uniji, brezbrižno dovoljujete Vašemu zunanjemu ministru dr. Dimitriju Ruplu, da se do svojih zaposlenih, ki – tako kot nekoč Vi – razkrivajo nepravilnosti, poslužuje podobnih režimskih metod, kot se jih je do Vas posluževal bivši režim. Mar postajamo člani izvršilnega odbora Sindikata slovenskih diplomatov (SSD), ki javno razkrivamo in prijavljamo ministrove napake in nezakonitosti, pod Vašo vlado, pod vlado nekdanjega disidenta, novodobni disidenti?!

Prejšnji teden sem od dr. Dimitrija Rupla prejel presenetljiv dopis št. ZSE-102/08 z dne 12.5.2008, v katerem mi Vaš zunanji minister ponovno odkrito in neposredno grozi z odpovedjo delovnega razmerja. Očitno se ponavlja zgodba izpred šestih let, ko mi je dr. Rupel zaradi mojega razkritja protizakonitega vizumskega poslovanja MZZ odpovedal delovno razmerje, sodišče pa je to njegovo protizakonito odločitev po šestih letih pravnomočno razveljavilo. Tokrat mi minister grozi z odpovedjo, ker sem kot prilogo k svoji zahtevi za posredovanje informacije javnega značaja z dne 5.5.2008 (v obravnavo sem jo posredoval tudi pristojnim nadzornim inštitucijam, v vednost pa še poslancem pristojnih delovnih teles DZ, članom izvršilnega odbora Sindikata slovenskih diplomatov, trem prvakom opozicije, varuhinji človekovih pravic, predsedniku države in tudi Vam osebno!) posredoval tudi opomnik za 1. sejo Kadrovske komisije MZZ z dne 21.1.2008. V tem opomniku, ki ne nosi nikakršne stopnje zaupnosti (!), so namreč navedeni nekateri sporni kadrovski predlogi, naslovnike pa sem opozoril predvsem na podatek, da je minister naklonil lokalni administrativni uslužbenki na Veleposlaništvu RS v Zagrebu realno več kot petdeset odstotkov višjo plačo kot profesionalnemu slovenskemu diplomatu na zunanjem ministrstvu! Slednje gotovo kaže na neenakopravno obravnavo zaposlenih na MZZ, kar predstavlja kršitev 6. člena Zakona o delovnih razmerjih, tovrstno ravnanje odgovorne osebe pa ima tudi elemente kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti iz 141. člena Kazenskega zakonika.

Vaš prijatelj in član Vaše vlade dr. Dimitrij Rupel je že obravnavan v predkazenskem postopku zaradi suma storitve tovrstnega kaznivega dejanja, zato očitno poskuša z nadaljnjim ustrahovanjem članov izvršilnega odbora SSD preprečiti razkrivanje novo odkritih nepravilnosti. Gotovo se še spominjate podobnega poskusa ustrahovanja reprezentativnega sindikata s protipravnin zasegom službenega računalnika članu izvršilnega odbora SSD veleposlaniku g. Marjanu Šetincu, ko je bila zaradi hitre reakcije SSD, ki je o tem obvestil javnost, čisto po naključju razkrita še množična kršitev ustavne pravice do komunikacijske zasebnosti zaposlenih na MZZ in vseh tistih, s katerimi so ti telefonsko komunicirali. Vaš minister in v.d. generalnega sekretarja MZZ sta bila zaradi tega že kaznovana za prekršek, žal pa še vedno ni bil obravnavan kazenskopravni vidik te zadeve z vidika eventualne zlorabe pooblastil, ki gredo zgolj preiskovalnim organom (tudi tem seveda le s predhodno odobritvijo sodišča).

Spoštovani predsednik, prepričan sem, da se, niti Vi, kot nekdanji disident, niti ostali slovenski državljani, nismo zavzemali za državo, v kateri bi vladale podobne režimske metode, kot so vladale v nekdanji SFRJ, z ustrahovanjem kritično razmišljujočih posameznikov in njihovim sankcioniranjem, če prijavijo nepravilnosti. Prepričan sem, da ste se pred dvajsetimi leti tudi sami borili za demokracijo, ki bo spoštovala vsakega posameznika, ki bo dovolila svobodo različnega mišljenja in ki bo svoje državljane ščitila pred arogantnimi in despotskimi oblastniki, ki svojo oblast izkoriščajo za nečedne posle, ki zavestno kršijo zakone in škodujejo lastni domovini. Nenazadnje je Republika Slovenija ratificirala dve mednarodni konvenciji Sveta Evrope o korupciji, ki Vam mdr. nalagata tudi »učinkovito« zaščito zaposlenih, ki prijavijo korupcijo in kazniva dejanja.

Zato Vas pozivam, da v skladu z Vašim Etičnim kodeksom vlade in Vašimi javnimi zagotovili, da bodo imeli Vaši ministri Vaše zaupanje le »dokler bodo ravnali zakonito«, nemudoma sprejmete ustrezne ukrepe. Če Vam ugotovitev pristojnega državnega organa in izrečena globa ne zadostujeta za ugotovitev ministrove subjektivne odgovornosti, Vam predlagam, da pri inšpektorici za sistem javnih uslužbencev ge. Duši Pokeržnik (MJU) preverite, kako Vaš zunanji minister pri razporejanju diplomatov v tujino spoštuje veljavno zakonodajo (37. člen ZZZ-1 in 6. člen ZDR), kot tudi, kakšne so pravne in dejanske posledice njegove neobjave splošnega akta o sistemizaciji in njenih sprememb, ki jo je nedavno ugotovila taista inšpektorica (enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča tu ne pušča nikakršnega dvoma).

Spoštovani gospod Janša, pričakujem, da boste kot nekdanji disident in demokrat zaustavili despotizem Vašega zunanjega ministra, da bomo člani izvršilnega odbora reprezentativnega sindikata lahko nemoteno uživali sindikalno svobodo, ki nam jo jamči 76. člen Ustave in brez strahu pred povračilnimi ukrepi ministra opravljali svoje poslanstvo, vključno z opozarjanjem na njegove nezakonitosti. Pred dvajsetimi leti je bilo z Vami solidarno ljudstvo, bodite tokrat z nami solidarni Vi.

S spoštovanjem,

Peter Golob, univ. dipl. prav.
Član izvršilnega odbora Sindikata slovenskih diplomatov

Minister dr. Rupel je dne 21.12.2007 objavil na spletni strani MZZ novico z naslovom “Pravnomočno končani sodni postopki v zadevi Peter Golob”, v kateri je nanizal vrsto neresnic in polresnic, s katerimi poskuša zmanjšati pomen obeh zanj neugodnih pravnomočnih sodb. Spodaj posredujem moj pisni odgovor, ki sem ga poslal ministru:

————————
Peter Golob
Ul. Milana Majcna 49a
1000 Ljubljana

Ljubljana, 26.12.2007

Minister za zunanje zadeve g. dr. Dimitrij Rupel

Zadeva: neizvršitev pravnomočnih sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 643/2007-2 z dne 21.06.2007 in Pdp 1187/2006 z dne 5.10.2007

Zveza: dopis vodje kadrovske službe MZZ št. ZKD-3807/07 z dne 4.12.2007, odprto pismo v.d. generalnega sekretarja MZZ št. ZSE-282/07 z dne 13.12.2007 in pojasnilo na spletni strani MZZ z dne 21.12.2007 o zadevi Peter Golob

Spoštovani minister g. dr. Dimitrij Rupel,

v pismu, ki sem ga dne 4.12.2007 prejel od vodje kadrovske službe MZZ Marka Sotlarja, v odprtem pismu, ki ga je v.d. generalnega sekretarja MZZ Igor Jukič dne 13.12.2007 poslal v vednost vsem zaposlenim na MZZ in nazadnje še v pojasnilu, ki ste ga dne 21.12.2007 objavili na spletni strani MZZ, ste navedli vrsto neresnic in polresnic, s katerimi bi očitno radi zmanjšali pomen in posledice obeh (za vas neugodnih) pravnomočnih sodb delovnega sodišča, ki sta ugotovili vaše protizakonito ravnanje. V pojasnilu z dne 21.12.2007 mi celo očitate »spreobračanje dejstev«, »sprenevedanje«, »zavajanje« in nestrokovno interpretiranje obeh sodb. Naj vas opozorim, da vas tovrstna pisanja ne bodo odvezala vaše dolžnosti, da obe sodbi tudi izvršite, saj ste kot predstojnik MZZ neposredno osebno odgovorni za zakonito delovanje MZZ. S tem v zvezi vam, v izogib morebitnemu kasnejšemu ugotavljanju vaše kazenske in regresne odgovornosti, posredujem sledeča pojasnila in opozorila:

I.
Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo z dne 21.6.2007 potrdilo prvostopenjsko sodbo Delovnega in socialnega sodišča z dne 16.2.2007, v katere izreku jasno in nedvoumno piše:
- da se razveljavita sklepa MZZ o prenehanju delovnega razmerja tožniku P. Golobu,
- da tožniku delovno razmerje na MZZ ni prenehalo in mu še traja,
- da je MZZ dolžno tožnika pozvati nazaj na delo,
- da je MZZ dolžno tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati razlike v plačah,
- da je MZZ dolžno tožniku v delovno knjižico vpisati manjkajočo delovno dobo, ter
- da je MZZ dolžno povrniti tožniku vse pravdne stroške.

Vse zgoraj navedeno bi morali izvršiti v 8 dneh od vročitve sodbe, vi pa ste izvršili zgolj del izreka, tako da je bistveni del izreka ostal neizvršen. Trditev zapisana v vašem pojasnilu na spletni strani MZZ in v odprtem pismu vašega v.d. generalnega sekretarja z dne 13.12.2007, da naj bi MZZ »pravnomočno sodbo izvršilo že 1.8.2007, ko je Petru Golobu ponudilo v podpis pogodbo o zaposlitvi«, je popolnoma neresna in zavaja slovensko javnost. Vaše ponudbe tožniku, naj podpiše pogodbo o zaposlitvi, s katero bi pristal na razporeditev z aktualnega delovnega mesta v Zagrebu na novo delovno mesto v Ljubljano, namreč ni mogoče šteti za »izvršitev sodbe«, ker nima z izrekom te sodbe nikakršne zveze! Pravnomočna sodba z dne 21.6.2007 bo izvršena šele takrat, ko boste izvršili celoten izrek sodbe, zlasti izplačali tožniku razlike v plačah z zamudnimi obrestmi.

Prav tako je neresnična vaša trditev v vašem pojasnilu na spletni strani MZZ, da vam nisem predložil dokumentov, na podlagi katerih bi mi lahko obračunali in izplačali razlike v plači. Na MZZ sem že dostavil vse z vaše strani zahtevane dokumente (kopije plačilnih list in kopije odločb o dohodnini) in o tem prejel tudi pisna potrdila MZZ. V kolikor sedaj menite, da mi za katerega od posameznih mesecev še vedno ne morete obračunati razlike v plači, ker vam morda manjka še kakšen dodaten dokument, to seveda ne more biti ovira oz. ne more šteti kot izgovor, da mi ne obračunate in izplačate ostalih razlik v plačah. Vse od dostave zadnjih dokumentov dne 29.11.2007 mi tudi niste poslali nobenega opozorila, da bi vam moral dostaviti še kakšen »manjkajoči« dokument, zato razumem ta vaš izgovor kot mala fide izogibanje svoji dolžnosti izvršitve pravnomočne sodbe. S tem vašim ravnanjem mi huje kršite moje s sodbo priznane pravice, kar ima elemente kaznivega dejanja iz 262. člena KZ.

V zvezi z vašimi navedbami v vašem pojasnilu na spletni strani MZZ, da me niste dolžni razporediti na delovno mesto v Veleposlaništvu RS v Zagrebu, bi vas ponovno opozoril na nesporno dejstvo, ki ga nikakor nočete razumeti in sprejeti, in sicer, da je bila izvršitev vaše odločbe o moji razporeditvi iz Zagreba v notranjo službo MZZ zadržana s pravnomočno začasno odredbo z dne 26.2.2002, zato je bila ta razporeditev že od samega začetka brez pravnega učinka. To dejstvo ima za posledico, da sem bil formalnopravno ves čas zaposlen na Veleposlaništvu RS v Zagrebu, kar sem še danes. Prav iz tega razloga vam je višje delovno sodišče v obrazložitvi sodbe z dne 21.6.2007 tudi izrecno pojasnilo, da sem imel na podlagi začasne odredbe z dne 26.2.2002 pravico še naprej prihajati na delo na veleposlaništvo v Zagrebu in da bi me morali ponovno prijaviti v diplomatski zbor na Hrvaškem. Izrek pravnomočne sodbe Pdp 1187/2006 z dne 5.10.2007 je to nesporno dejstvo le še potrdil, ko je obe vaši (z začasno odredbo zadržani) razporeditveni odločbi razveljavil. Ker so torej vse vaše nezakonite razporeditvene odločbe pravnomočno razveljavljene (!), ostaja v veljavi zadnja razporeditvena odločba MZZ št. 10-10/00-277 z dne 5.10.2000, ki me razporeja na delovno mesto III. sekretarja na Veleposlaništvu RS v Zagrebu. Dejstvo, da višje sodišče ni želelo meritorno odločati oz. je zavrglo (ne pa zavrnilo!) ta del tožbenega zahtevka o moji ponovni razporeditvi na delovno mesto III. sekretarja na veleposlaništvu RS v Zagrebu (iz razloga, ker je razporejanje v izključni pristojnosti delodajalca), pa seveda ne spremeni nespornega dejstva, da sem formalnopravno ves čas razporejen na tem delovnem mestu.

Tako nikakor ne drži očitek vašega vodje kadrovske službe g. Marka Sotlarja, v njegovem dopisu z dne 4.12.2007, da je moj status v MZZ »popolnoma neurejen« in da sem, z zavrnitvijo podpisa ponujenih pogodbe in sklepa, ustvaril »pravno anarhično situacijo« oz. da sem zaposlen »brez ustrezne pravne podlage«. Moj delovnopravni status je formalnopravno popolnoma urejen z razporeditveno odločbo MZZ št. 10-10/00-277 z dne 5.10.2000, težava je le v tem, da na MZZ tega dejstva nočete sprejeti. Naravnost nerazumljivo je, da se, kljub vsem strokovnim spodrsljajem in izgubljenim pravdam, še vedno zanašate na vašega »pravnega strokovnjaka« g. Marka Sotlarja, čeprav vas je celo predsednik vlade g. Janez Janša enkrat že javno podučil, da to Sotlarjevo pravno znanje »očitno ruši nacionalne interese Slovenije« (poglejte si ponovno njegovo poslansko vprašanje na http://www.dz-rs.si/index.php?id=94&q=generaln&mandate=3&author=273&unid=VPP3|34AC29E83137243CC1256DAB00354CBB&showdoc=1). Morda pa vas bo tokrat le streznil zadnji medijsko odmevni primer napredovanja pooblaščene ministrice B. Ž., ki je že predmet preiskave.

II.
Neresnične so vaše trditve, da sem začel opozarjati na nepravilnosti v poslovanju MZZ šele po izdaji vašega sklepa o razporeditvi v notranjo službo. Vaš sklep o razporeditvi v notranjo službo ste mi namreč izdali šele en teden po tem, ko sem vas pisno opozoril na nedopustne pritiske in protipravne posege nekaterih visokih uslužbencev MZZ v vizumske postopke; na to moje pismo mi je takrat pisno odgovoril vaš prijatelj Borut Trekman, ki je tovrstne posege celo odobraval. Da so tovrstni posegi nadrejenih v konkretni vizumski postopek, kot ga je izvedel tudi vaš prijatelj Andrej Šter, protizakoniti, pa vas je opozoril tudi vaš strankarski kolega dr. Gregor Virant, in sicer v pismu št. 038-01-5/2004-3 z dne 29.1.2004, v katerem pravi, da »ne more biti dvoma o tem, da velja upravni postopek in s tem načelo samostojnosti pri odločanju tudi v viznih postopkih« in vas opozarja, da je od vašega prijatelja Trekmana dne 25.7.2002 prejel pisni odgovor, da tega mnenja ne boste upoštevali. Že na podlagi tega Virantovega mnenja bi vam moralo biti jasno, da sta bila posega Andreja Štera in Andreja Grassellija v vizumske postopke nezakonita, za kar ste tudi objektivno odgovorni. Ponovno bi vas spomnil tudi na poslansko vprašanje vašega prijatelja in strankarskega kolega dr. Mihaela Brejca (objavljeno na spletni strani http://www.dz-rs.si/index.php?id=94&mandate=3&author=264&unid=VPP3|7A5E8DA4A6C874AAC1256E380038A322&showdoc=1), kjer ta ugotavlja, da ste ravnali nezakonito, ker ste vztrajali, da storim nekaj, kar je v nasprotju s predpisom. Oba imenovana gospoda sta doktorja znanosti in priznana strokovnjaka na področju javne uprave in upravnega postopka, ter tudi vaša strankarska tovariša, zato v njune ocene o nezakonitosti vašega početja verjetno ne dvomite.
Prav tako je presenetljiva vaša trditev na spletni strani MZZ, da nobeden od državnih organov, niti sodišče v dveh končanih postopkih, niso ugotovili nepravilnosti pri poslovanju MZZ. Obe pravnomočni sodbi delovnega sodišča sta vendar ugotovili nezakonitost vaših odločb in jih tudi razveljavili, saj bi sicer MZZ ne izgubilo obeh pravd. Drži pa, da za nepravilnosti, ki sem jih razkril (protizakoniti posegi v vizumske postopke, sklepanje fiktivnih pogodb o najemu rezidence idr.), nihče na MZZ še ni odgovarjal, tudi vi ne.

III.
V zvezi s pozivom Sindikata slovenskih diplomatov, da mi pri določitvi naziva upoštevajte redna napredovanja, ki bi jih bil deležen, če me ne bi nezakonito odpustili, se vaš v.d. generalnega sekretarja MZZ Igor Jukič, v svojem odprtem pismu z dne 13.12.2007, izgovarja na mnenje MJU, da uradnika, »ki je bil celo leto (upravičeno) odsoten z dela, ni mogoče oceniti«. Takšna primerjava je seveda popolnoma brezpredmetna, saj nisem bil »odsoten z dela«, temveč sem ves čas trajanja nezakonite odpovedi delovnega razmerja delal. Po stališču g. Jukiča bi torej moral diplomat sam trpeti posledice, če MZZ ne oceni njegove delovne uspešnosti in mu tako onemogoči napredovanje, pa čeprav je za to krivo ravno MZZ.

Še bolj absurdno pa je stališče g. Jukiča, da me je MZZ, kot edinega diplomata z 9 leti delovnih izkušenj, imenovalo v začetniški naziv III. sekretar, za katerega je zahtevanih le 7 mesecev delovnih izkušenj, ker bi bilo moje napredovanje v višji naziv »nepravično in diskriminatorno do ostalih zaposlenih v ministrstvu, ki so delo v ministrstvu ta čas dejansko opravljali in bili na tej podlagi tudi ocenjeni«. Nikakor ne more biti diskriminatorno do ostalih diplomatov, če minister odpravi posledice svojega nezakonitega ravnanja in me imenuje v naziv, kot bi ga v teh šestih letih pridobil z rednim napredovanjem. Predvsem pa imate pri tem vašem stališču dvojna merila, saj podobnih pomislekov glede upoštevanja delovnih izkušenj pridobljenih »izven MZZ« niste izrazili npr. pri imenovanju gospoda A. V. v diplomatski naziv ministra svetnika, ali pri imenovanju (medijsko zelo odmevne) gospe B. Ž. v diplomatski naziv pooblaščene ministrice (ta je po poročanju medijev v slabem letu napredovala kar za pet nazivov!), pa čeprav sta pred imenovanjem v naziv oba delala izven MZZ! Pri mojem imenovanju v naziv gre torej za očitno diskriminacijo zaradi mojega osebnega prepričanja oz. za kršitev mednarodnopravno in notranjepravno zavarovane človekove pravice do enakega obravnavanja, kar ima elemente kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti iz 141. člena KZ.

IV.
Spoštovani minister, s predmetnim dopisom ste sedaj neposredno osebno podučeni:
- da bi morali že zdavnaj izvršiti pravnomočno sodbo z dne 21.6.2007 ter mi obračunati in izplačati razliko med plačo III. sekretarja (oz. po prevedbi nazivov od leta 2004 dalje plačo I. sekretarja) na veleposlaništvu RS v Zagrebu in plačo, ki sem jo dejansko prejemal pri drugih delodajalcih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
- da bi me morali, v skladu z veljavno razporeditveno odločbo MZZ št. 10-10/00-277 z dne 5.10.2000, ponovno prijaviti v diplomatski zbor na Hrvaškem,
- da me z imenovanjem v začetniški naziv III. sekretarja protizakonito diskriminirate v primerjavi z ostalimi diplomati.

V kolikor s tem vašim zavestnim in naklepnim protipravnim početjem takoj ne prenehate oz. do 10.01.2008 ne izvršite v celoti obeh izrekov pravnomočnih sodnih odločb delovnega sodišča in mi ne izplačate razlik v plačah z zamudnimi obrestmi ter me ne imenujete v ustrezen naziv, ki bo nediskriminatoren v primerjavi z ostalimi kolegi z enako dolžino delovnih izkušenj, bom prisiljen zoper MZZ vložiti predlog za izvršbo, zoper vas, kot predstojnika MZZ, pa kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj kršitve enakopravnosti iz 141. člena KZ, zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic iz 261. člena KZ ter nevestnega dela v službi iz 262. člena KZ.

Lep pozdrav,

                                                                    Peter Golob, univ. dipl. prav.

V vednost:
- inšpektorica za sistem javnih uslužbencev ga. Duša Pokeržnik,
- predsednik vlade g. Janez Janša,
- minister za javno upravo g. dr. Gregor Virant,
- minister za pravosodje g. dr. Lovro Šturm,
- v.d. generalnega sekretarja MZZ g. Igor Jukič,
- vodja kadrovske službe MZZ g. Marko Sotlar,
- varuhinja ČP ga. dr. Zdenka Čebašek Travnik,
- MNZ, UKP Ljubljana, g. Damir Bedekovič,
- Vrhovno državno tožilstvo, g. Boštjan Penko,
- Komisija za preprečevanje korupcije,
- Sindikat slovenskih diplomatov,
- Veleposlaništva držav članic EU in OECD v Sloveniji,
- Predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji,
- parlamentarne stranke,
- mediji…

Delovno sodišče je po šestih letih končno pravnomočno razsodilo, da je bila odločba dr. Dimitrija Rupla o moji predčasni razporeditvi z mesta vicekonzula v Zagrebu nezakonita. (Naj spomnim, da sem bil pred šestimi leti nezakonito odpoklican, ker sem razkril nezakonito vizumsko prakso MZZ, v katero je bil vpleten sedanji državni sekretar MZZ Andrej Šter.)

Oba delovna spora proti MZZ sta tako zaključena, v obeh je dokazano nezakonito ravnanje zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla. Pravnoformalno sem torej še vedno razporejen na delovnem mestu vicekonzula v Zagrebu.

Spodnji dopis dajem tudi na internetne forume, da čim širši krog državljank in državljanov vidi, kakšen odnos ima naša oblast do ljudi, ki razkrijejo nepravilnosti oz. prijavijo sum koruptivnega kazniva dejanja, kot od njih sicer zahteva država. Kaznuje jih in več let vztrajno šikanira, storilce nepravilnosti pa nagradi!

 

Me prav zanima, ali bo v tej svobodni, uravnoteženi in medijsko pluralni Sloveniji kakšen neodvisni medij (zlasti »javni« zavod RTV Slovenija) oz. kakšen preiskovalni novinar kaj o tej pereči temi povedal ali napisal (zaenkrat je le Pozareport na: http://www.pozareport.si/?Id=politika&View=novica&novicaID=6069).

 

Lp,

 

Peter Golob, univ. dipl. prav.

 ————

Peter Golob

Ul. Milana Majcna 49a

1000 Ljubljana

GSM: 051/ 240 616

e-pošta: petergol@hotmail.com

 

 

 

Ljubljana, 20.11.2007

 

 

 

1. predsednik vlade g. Janez Janša,

2. minister za notranje zadeve g. Dragutin Mate,

3. minister za pravosodje g. dr. Lovro Šturm,

4. minister za javno upravo g. dr. Gregor Virant,

5. varuhinja človekovih pravic ga. dr. Zdenka Čebašek – Travnik,

6. Komisija za preprečevanje korupcije, predsednik g. Drago Kos,

7. Vrhovno sodišče, predsednik g. Franc Testen,

8. Predstavništvo EK v Sloveniji, vodja ga. Mihela Zupančič,

9. Državni zbor – Odbor za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, podpredsednika g. Srečko Hvauc in g. Davorin Terčon; Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, predsednica ga. Majda Potrata; Odbor za zunanjo politiko, predsednik g. Jožef Jerovšek,

10. parlamentarne stranke,

11. sindikati,

12. mediji…

 

 

 

 

 

Zadeva: neučinkovita in neustrezna zaščita prijaviteljev nepravilnosti –

  Republika Slovenija krši prevzete mednarodne obveznosti

 

 

 

 

Spoštovani!

 

 

Naslovnikom pošiljam v vednost tri vloge: tožbo vloženo na delovno sodišče zaradi nezakonite razporeditve (priloga 1), tožbo vloženo na upravno sodišče zaradi nezakonitega imenovanja v uradniški naziv (priloga 2) in rokovni predlog vložen na višje delovno sodišče zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (priloga 3). Iz vseh treh vlog je razvidno, da Republika Slovenija v praksi ne izpolnjuje svojih mednarodnopravnih obveznosti, ki jih je prevzela z ratifikacijo Kazenskopravne in Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji ter sprejetjem Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev.

 

 

Obrazložitev:

 

I.

Kazenskopravna konvencija o korupciji v 22. členu določa, da pogodbenica sprejme takšne ukrepe, kot so potrebni za zagotovitev »učinkovite in ustrezne zaščite« za osebe, ki prijavijo kazniva dejanja, opredeljena v skladu z 2. do 14. členom te konvencije (med njimi aktivno in pasivno podkupovanje javnih uslužbencev iz 2. in 3. člena te konvencije), ali drugače sodelujejo s preiskovalnimi organi ali organi pregona ter priče, ki pričajo o teh kaznivih dejanjih.

 

Civilnopravna konvencija o korupciji v 9. členu določa, da vsaka pogodbenica v svojem notranjem pravu zagotovi »ustrezno zaščito« pred vsakim neupravičenim kaznovanjem zaposlenih, ki imajo razloge za sum korupcije in ki v dobri veri sporočijo svoj sum pristojnim osebam ali organom.

 

Obe konvenciji je Slovenija nadgradila s sprejetjem Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je prav tako sprejela na pobudo Sveta Evrope, v katerem je v 12. členu (prijava nezakonitega ravnanja) določeno:

 

»- Javni uslužbenec, ki meni, da se od njega zahteva ravnanje, ki je nezakonito, nepravilno ali neetično in pri katerem gre za delovanje, ki ni v skladu s tem kodeksom, mora to prijaviti v skladu z zakonom.

- Javni uslužbenec mora v skladu z zakonom prijaviti pristojnemu organu, če ugotovi, da drugi javni uslužbenci kršijo ta kodeks.

- Javni uslužbenec, ki je karkoli od navedenega prijavil v skladu z zakonom in meni, da odziv ni sorazmeren z njegovo skrbjo, lahko zadevo pisno prijavi predstojniku ustreznega organa.

- Če zadeve ni mogoče rešiti s postopki in pritožbami, določenimi v predpisih o javni upravi tako, da bo to sprejemljivo za javnega uslužbenca, mora javni uslužbenec izpeljati navodila predstojnika, ki so mu bila dana.

- Javni uslužbenec mora pristojnim organom prijaviti vsak dokaz, navedbo ali sum nezakonitega ali kaznivega dejanja v zvezi z opravljanjem javnih nalog, za katere je izvedel med zaposlitvijo ali v zvezi z njo. Preiskavo o prijavljenih dejstvih opravijo pristojni organi.

- Zagotoviti se mora, da je javni uslužbenec, ki je karkoli od navedenega prijavil iz utemeljenega razloga in v dobri veri, varovan pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje javnih nalog.«

 

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU-UPB3) v 1. odst. 15. člena določa, da mora delodajalec javnega uslužbenca »varovati pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje njegovega dela«.

 

 

II.

Kljub zgoraj naštetim pravnim normam, ki na deklarativni ravni ščitijo javne uslužbence, ki prijavijo nezakonito, nepravilno ali neetično ravnanje oz. sume kaznivih dejanj nadrejenih, pa Republika Slovenija javnim uslužbencem v praksi ne zagotavlja ustrezne in učinkovite zaščite, kot se je obvezala z ratifikacijo obeh zgoraj navedenih konvencij Sveta Evrope o korupciji. V Sloveniji so prijavitelji nepravilnosti (ang. whistlerblowers) prepuščeni na milost in nemilost svojim predstojnikom, ki jih pogosto grobo šikanirajo, tudi z razporeditvami na druga delovna mesta ali z odpovedjo delovnega razmerja. Tako so javni uslužbenci, ki opravijo svojo dolžnost iz 12. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev in razkrijejo nepravilnosti, v končni fazi prisiljeni, da pravno zaščito iščejo v dolgotrajnih in dragih sodnih postopkih. Vendar včasih tudi dobljena pravda ni zagotovilo, da se šikaniranje predstojnika ne bo nadaljevalo. Takšno stanje seveda odvrača slovenske javne uslužbence od prijavljanja nepravilnosti, kar ima za posledico nizko stopnjo odkrivanja in pregona koruptivnih kaznivih dejanj v Republiki Sloveniji.

 

 

III.

Odbor za notranjo politiko Državnega zbora je že v prejšnji parlamentarni sestavi, ko mu je predsedoval g. Maksimilijan Lavrinc, na moj predlog obravnaval problematiko neučinkovite zaščite prijaviteljev nepravilnosti v Republiki Sloveniji in takratnega direktorja vladinega Urada za preprečevanje korupcije gospoda Boštjana Penka z dopisom št. 102-01/90-4/39 z dne 8.3.2004 prosil, da mu poroča o tej problematiki. V tem dopisu odbor tudi opozarja g. Penka, da »redni pravni postopki, ki so po vašem mnenju še edini možni, če prijavitelja ne zaščiti njegov predstojnik, namreč zaradi svoje dolgotrajnosti ne morejo zagotoviti učinkovitega varstva. Prijavitelj bi moral imeti zaščito zagotovljeno takoj, ko prijavi nezakonito ravnanje, če seveda želimo, da javni uslužbenci to načelo kodeksa izvajajo.« Odbor je uradu tudi priporočil, naj nemudoma predlaga vladi »takojšnje učinkovite ukrepe za zaščito navedenih prijaviteljev«.

 

Urad je nato na vlado naslovil predlog št. 003-242-41/2002,44 z dne 18.3.2004, v  katerem je vlado opozoril, da »se v praksi nemalokrat dogodi, da je javni uslužbenec zaradi opozarjanja na napake in tudi zaradi prijavljanja nezakonitih ravnanj v povezavi z izvajanjem javnih nalog izpostavljen grožnjam, pritiskom in tudi sankcijam« ter da veljavna zakonodaja prijaviteljem ne nudi ustrezne in učinkovite zaščite, saj »javni uslužbenec lahko uveljavlja svoje pravice le v okviru rednih pravnih postopkov, ki pa zaradi dolgotrajnosti po našem mnenju ne zagotavljajo učinkovitega varstva javnih uslužbencev«. Vladi je prelagal, da »ustanovi ad-hoc delovno skupino, v kateri naj bodo predstavniki MP, MNZ in UPK, ki naj pregledajo mednarodne in domače pravne akte, ki govore o zaščiti prijaviteljev korupcije, pripravijo tekst ustreznega akta, ki bo zagotovil njihovo učinkovito zaščito in izvedejo potrebne priprave za uresničitev tega akta«.

 

Vlada je z dopisom št. 016-03/2001-2 z dne 24.3.2004 poslala to pobudo v obravnavo Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za notranje zadeve. Notranji minister dr. Rado Bohinc, pri katerem je bil dr. Gregor Virant takrat državni sekretar, je to pobudo sicer podprl, vendar se stanje na tem področju vse do danes ni uredilo.

 

Minister za javno upravo gospod dr. Gregor Virant je kot predstavnik sedanje vlade javno izrazil stališče, da sploh ni potrebna posebna zakonska ureditev, ki bi zagotovila »učinkovito in ustrezno« zaščito prijaviteljev. Mnenja je, da je že s samo ustanovitvijo vladne Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja zagotovljena višja raven zaščite šikaniranih javnih uslužbencev, ker na drugi stopnji ne odloča več predstojnik državnega organa. Vendar način kadrovanja v to komisijo in zlasti praksa odločanja te »vladne« (!) komisije dokazujeta, da ta organ ni tolikanj neodvisen od vlade, da bi v sporu med javnim uslužbencem in ministrom odločal neodvisno in nepristransko. Pravni standard »ustrezne in učinkovite zaščite« zato z ustanovitvijo te komisije nikakor ni izpolnjen. Poskus v smeri zakonske ureditve zaščite prijaviteljev nepravilnosti so predstavljale le nekatere določbe v predlogu zakona o zagotavljanju integritete v javnem sektorju, ki ga je pripravila Komisija za preprečevanje korupcije, vendar ta ni bil sprejet.

 

Opozoriti je potrebno tudi na dejstvo, da »inšpekcijo za sistem javnih uslužbencev«, ki jo ureja ZJU (v 179. členu in nasl.) in ki naj bi skrbela za zakonito izvajanje določb tega zakona, v praksi predstavlja le ena sama inšpektorica za sistem javnih uslužbencev (!), ki pa se zaradi velikega pripada zadev praktično ne more spopasti s številnimi kršitvami v javnem sektorju. V konkretnem primeru sem inšpektorico go. Dušo Pokeržnik že dne 21.8.2007 pisno pozval, naj na MZZ preveri zakaj ni objavilo dveh katalogov delovnih mest, ki sta prilogi k aktu o sistemizaciji (po veljavni sodni in ustavnosodni praksi ima namreč neobjava za posledico neveljavnost sistemizacije, kar ima za posledico ničnost vseh odločb, ki so izdane na podlagi takšne neveljavne sistemizacije!), vendar mi je inšpektorica odgovorila le, da je edina inšpektorica in da primer še ni prišel na vrsto! Minister za javno upravo g. dr. Gregor Virant in predsednik vlade g. Janez Janša očitno nista zainteresirana, da bi se vzpostavil red na tem področju, saj bi sicer zagotovila ustrezno število inšpektorjev ter ustrezno in učinkovito zakonsko zaščito prijaviteljev nepravilnosti.

 

 

IV.

Konkreten dokaz o neustrezni in neučinkoviti oz. zgolj deklarativni zaščiti prijaviteljev nepravilnosti v veljavni zakonodaji pa je moj primer, ki se vleče že šest let in še vedno nima epiloga.

 

Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel me že od konca leta 2001 šikanira, ker sem, v skladu z 12. členom zgoraj navedenega Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, razkril nezakonitosti v vizumskem poslovanju MZZ in druge nepravilnosti (sum sklepanja fiktivnih pogodb o najemu rezidence v Zagrebu za polovico nižji znesek, protiustavno omejevanje svobode gibanja diplomatom, sum zlorabe službenih telefonov, ipd.). V nezakonito vizumsko poslovanje je bil osebno vpleten tudi sedanji državni sekretar MZZ Andrej Šter, vendar ga ni doletela nobena sankcija. Nasprotno, minister dr. Rupel je kaznoval mene, tako da me je najprej odpoklical iz Zagreba, nato pa mi še odpovedal delovno razmerje.

 

Višje delovno in socialno sodišče je po šestih letih (!) vendarle pravnomočno razsodilo, da mi je delovno razmerje na MZZ prenehalo nezakonito in v isti sodbi tudi eksplicitno pojasnilo, da me mora MZZ »ponovno prijaviti v diplomatski zbor v Republiki Hrvaški«. MZZ me je zato moralo vzeti nazaj v službo, vendar me še vedno noče vrniti na prejšnje delovno mesto na veleposlaništvu v Zagrebu. Državni sekretar MZZ Andrej Šter, čigar nepravilnosti sem razkril pred šestimi leti, mi je takoj po vrnitvi na delo na MZZ izdal novo razporeditveno odločbo in novo odločbo o imenovanju v naziv, s katerima me ponovno šikanira. Z njima me namreč razporeja drugam, kot bi me moral glede na pojasnilo višjega sodišča, ter v neustrezen (začetniški) naziv, za katerega je predpisanih zgolj 7 mesecev delovnih izkušenj, čeprav jih imam sam že čez 8 let. Takšno ignoriranje pravnomočne sodbe predstavlja grob poseg v sodno vejo oblasti in protizakonito diskriminacijo uradnika zaradi osebnih okoliščin. Zoper obe šikanozni Šterovi odločbi sem zato moral vložiti dve novi tožbi (prilogi 1 in 2), kar dokazuje, da prijavitelji nismo učinkovito in ustrezno zaščiteni, saj niti dobljena pravda ne preprečuje nadaljnjega šikaniranja.

 

MZZ namreč trdi, da ga obrazložitev pravnomočne sodbe višjega delovnega sodišča opr. št. Pdp 643/2007 z dne 21.6.2007, v kateri je izrecno pojasnjeno, da imam pravico hoditi na delo na Veleposlaništvo RS v Zagrebu in da me mora MZZ ponovno prijaviti v diplomatski zbor na Hrvaškem, sploh ne zavezuje. MZZ neutemeljeno vztraja, da bi se moral predhodno pravnomočno zaključiti delovni spor o moji razporeditvi iz Zagreba v Ljubljano (ta spor se nedopustno vleče že od leta 2002, s čimer mi Republika Slovenija grobo krši pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; priloga 3), čeprav mu je višje delovno sodišče v sodbi lepo pojasnilo, da bi me moralo nemudoma razporediti na veleposlaništvo v Zagrebu na podlagi pravnomočne začasne odredbe z dne 26.2.2002, ki je zadržala moj odpoklic z mesta vicekonzula v Zagrebu.

 

Zaradi izredne počasnosti delovnega sodstva, ki tovrstnih sporov ne rešuje promptno in prednostno, je torej ministru dr. Dimitriju Ruplu in državnemu sekretarju Andreju Šteru omogočeno, da me že šest let uspešno šikanirata, kar dokazuje, da veljavna zakonodaja ne zagotavlja »ustrezne in učinkovite« zaščite prijaviteljev nepravilnosti.

 

 

V.

Po drugi strani pa odgovorni za razkrite in dokazane nepravilnosti sploh niso bili sankcionirani, temveč celo nagrajeni.

 

Državni sekretar MZZ Andrej Šter je pred 6 leti protipravno zahteval, naj sprejmem v obravnavo vlogi dveh prosilcev za vizum iz BiH, čeprav so konzularna navodila MZZ to izrecno prepovedovala. Za to ravnanje ni bil sankcioniran, temveč ga je sedanja vlada celo imenovala za državnega sekretarja. Takratni vodja Konzularnega sektorja MZZ Andrej Grasselli je zahteval, naj makednonski študentki omogočim bivanje v Sloveniji kar na podlagi vstopnega vizuma, čeprav je to v nasprotju z Zakonom o tujcih, kar je kasneje potrdilo tudi MNZ v dopisu št. 0301-12/02-252/3-2000 z dne 5.12.2001. Za to ravnanje ni bil sankcioniran, temveč ga je sedanja vlada celo imenovala za člana vladne Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (toliko o neodvisnosti in nepristranskosti te komisije!). Oba sta v nasprotju z 12. členom ZUP posegla v samostojnost uradnika pri odločanju v upravnem postopku, kar ima elemente kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja iz 261. čl. KZ.

 

Da je takšno poseganje v upravno odločanje protizakonito, je ministra dr. Rupla pred leti, v pismu št. 038-01-5/2004-3 z dne 29.1.2004 (priloga 4), opozoril tudi takratni državni sekretar MNZ dr. Gregor Virant, sedaj resorni minister za javno upravo. Nedopustno šikaniranje diplomata je v poslanskem vprašanju ostro kritiziral tudi takratni opozicijski poslanec SDS in strokovnjak za javno upravo dr. Mihael Brejc

(glej http://www.dz-rs.si/index.php?id=94&mandate=3&author=264&o=0&unid=VPP3|7A5E8DA4A6C874AAC1256E380038A322&showdoc=1).

 

Kljub tako resnim opozorilom dveh tako eminentnih članov vladajoče Slovenske demokratske stranke (SDS), ki sta tudi priznana strokovnjaka za področje javne uprave in upravni postopek, predsednik vlade g. Janez Janša dovoljuje, da me njegov strankarski kolega in osamosvojiteljski prijatelj dr. Dimitrij Rupel in prijatelj Andrej Šter še naprej grobo šikanirata. Dopuščanje takšnega početja s strani predsednika vlade g. Janeza Janše je, ne le protizakonito, temveč tudi izrazito nemoralno in dvolično. Janez Janša se namreč v javnosti sam rad predstavlja kot bivši disident, ki je trpel nasilje prejšnjega režima in končal v zaporu, ker je opozoril na nepravilnosti v JLA. Nerazumljivo je, da lahko taisti človek, ki je bil nekoč sam v vlogi žrtve tovrstnega šikaniranja, sedaj dovoli, da njegov režim z enakimi metodami šikanira druge slovenske državljane, ker so ga dobronamerno opozorili na nepravilnosti. Naši »osamosvojitelji« so po svojih moralno-etičnih normah očitno ostali na nivoju prejšnjega totalitarnega režima, proti kateremu so se borili.

 

 

VI.

Z zgoraj opisanim ravnanjem Andreja Štera Republika Slovenija grobo krši svojo notranjo zakonodajo in tudi prevzete mednarodne obveznosti. Šikaniranje javnih uslužbencev oz. prijaviteljev nepravilnosti namreč prepovedujejo, tako 1. odst. 15. člena ZJU in 12. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, kot tudi 22. člen Kazenskopravne in 9. člen Civilnopravne konvencije o korupciji. Še huje je, ker Andrej Šter zavestno ignorira eksplicitno pojasnilo višjega delovnega sodišča v pravnomočni sodbi, da bi me moralo MZZ »ponovno prijaviti v diplomatski zbor v Republiki Hrvaški«. Gre torej za grob napad izvršne na sodno vejo oblasti!

 

Predsednika vlade g. Janeza Janšo, ministra za notranje zadeve g. Dragutina Mateja, ministra za pravosodje g. dr. Lovra Šturma, ministra za javno upravo g. dr. Gregorja Viranta, predsednika Vrhovnega sodišča g. Franca Testena, varuhinjo človekovih pravic go. dr. Zdenko Čebašek – Travnik, Komisijo za preprečevanje korupcije in pristojna delovna telesa Državnega zbora zato

 

pozivam,

 

da v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili nemudoma ukrepajo in zagotovijo, da se zgoraj opisano šikaniranje takoj konča, odgovorni na MZZ pa ustrezno sankcionirajo.

 

Ostale naslovnike pa pozivam, da na predsednika vlade naslovijo apel, naj prepreči protipravno šikaniranje vseh prijaviteljev nepravilnosti in zagotovi njihovo čim prejšnjo sistemsko zakonsko zaščito, ki naj bo »ustrezna in učinkovita«.

 

 

V kolikor boste zgoraj imenovani dopustili, da državni funkcionarji še naprej nekaznovano nadaljujejo s tovrstnimi protipravnimi posegi v upravne postopke in s šikaniranjem uradnikov, ki se takšnemu početju uprejo, bo to pomenilo negacijo pravne države, razkroj sistema javne uprave in razmah politične korupcije. Zamislite si, da bi vsi funkcionarji vsesplošno naročali svojim podrejenim javnim uslužbencem, komu naj izdajo gradbeno dovoljenje in komu ne, komu naj dodelijo državljanstvo in komu ne, komu naj dodelijo subvencijo in komu ne, komu naj izrečejo kazen in komu ne, ipd. ter jih v primeru ugovora, da je takšno poseganje v postopek protipravno, razporedili na drugo delovno mesto ali celo vrgli iz službe!

 

Spoštovani, čas je že, da začne Republika Slovenija tudi v praksi spoštovati prevzete mednarodne obveznosti iz obeh zgoraj citiranih konvencij Sveta Evrope, odgovornost zgoraj imenovanih pa je, da to nemudoma udejanjijo.

 

 

S spoštovanjem,

 

Peter Golob, univ. dipl. prav.

 

 

 

Priloge:

-         tožba zaradi nezakonite razporeditve (priloga 1),

-         tožba zaradi nezakonitega imenovanja v uradniški naziv (priloga 2) in

-         rokovni predlog zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (priloga 3).